“Na prvi pogled se sporazum o centrih za vračanje v tretjih državah morda zdi kot izpolnitev dolgoletne zahteve. V resnici pa osnutek uredbe o vračanju te centre pušča povsem neobvezne, izrecno izključuje mladoletnike in njihove družine, predlagani mehanizem spremljanja pa bo, kot je bilo pričakovati, verjetno postal igrača za politično instrumentalizacijo s strani levičarskih nevladnih organizacij. Poleg tega še vedno ni nobenega znaka o centrih za obravnavo zunaj Evrope.
Tudi seznam EU varnih držav izvora razkriva očitne vrzeli in ne upošteva spreminjajočih se geopolitičnih razmer, kar pomeni, da predlagani pospešeni postopki sploh ne zadevajo držav, iz katerih prihajajo prosilci za azil in kriminalci, kot sta Sirija ali Afganistan. Tudi sporazum o tako imenovanem solidarnostnem skladu je treba zavrniti: v resnici ni nič drugega kot prisilna prerazporeditev nezakonitih priseljencev in očitno spodkopavanje nacionalne suverenosti.
Prave spremembe v migracijski politiki ni nikjer na vidiku. Namesto tega se vse bolj nemirno javno mnenje pomirja z naslovi v medijih, ki zvenijo ostro – politično šoverstvo na račun navadnih državljanov.”
