V središču so načrti za “Evropski center za demokratično odpornost”, vseevropsko mrežo za preverjanje dejstev ter velikodušno podporo tako imenovanim “zaupanja vrednim medijem” in “evropski mreži vplivnežev”.
Christine Anderson, poslanka v Evropskem parlamentu za skupino ESN, je dejala:
“Nekaj takšnega nima mesta v svobodni demokraciji. Ni nič novega, da se EU oklepa – in širi – obsežen sistem subvencij za nevladne organizacije in organizacije civilne družbe, ki se pridružujejo uradni agendi EU, s čimer postanejo neposredno finančno odvisne od Komisije.
Desetine škandalov v zvezi z nezakonitim financiranjem nevladnih organizacij očitno niso ustavile EU pri tem, da civilno družbo izkorišča za svoje lastne namene. Nevladne organizacije se spreminjajo v GONGO – nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, kot na Kitajskem.
Vsi ti ukrepi so namenjeni politizaciji t. i. civilne družbe. Ko država plačuje tistim, ki odločajo, kaj je resnica, to ni demokracija; to je usmerjanje javnega mnenja.
V Bruslju govorijo o ‘zaščiti demokracije’ – a v resnici gre za zaščito pred demokratično raznolikostjo mnenj. Kdor koli poskuša izvajati politični nadzor nad mediji, platformami in vplivneži, uničuje prav tiste temelje, ki jih domnevno brani.
S tem programom se Komisija postavlja za vrhovnega evropskega razsodnika resnice – od preverjanja dejstev in opazovanja volitev pa vse do spodbujanja ‘pravilnih’ vsebin.
To je ideološko samopotrjevanje – evropsko ministrstvo za resnico v imenu odpornosti. Toda demokracija ne potrebuje zaščitnih zidov; potrebuje svobodo in živahno razpravo. Kdor koli poskuša zaščititi demokracijo pred ljudmi, jo v resnici razgrajuje.”
