Do leta 2013 je Evropska unija sklepala tako imenovane sporazume o partnerstvu na področju ribištva za ribolov v vodah tretjih držav, predvsem v Afriki. Leta 2013 so bili ti sporazumi preimenovani v “sporazume o partnerstvu za trajnostno ribištvo” (SFPA). Ti sporazumi so se osredotočali na trajnost, zbiranje znanstvenih podatkov in “upravljanje”, s čimer so nadomestili prejšnje sporazume, ki so temeljili na dostopu. Zaradi pogojev, povezanih s temi sporazumi, je bilo vedno več pogajanj – in posledično tudi samih sporazumov – začasno ustavljenih. Siegbert Droese, poslanec AfD v Evropskem parlamentu v Odboru za ribištvo (PECH), je izjavil:
“Vedno več sporazumov o trajnostnem ribolovu (SFPA) postaja neaktivnih, ker so se pogajanja med EU in njenimi partnerskimi državami zastala. Trenutno je devet sporazumov SFPA začasno ustavljenih. Razlog: partnerske države EU niso več prisiljene sprejeti tistega, kar jim EU ponuja. Lahko izdajo licence azijskim flotam ali razširijo lastne zmogljivosti. In kako se je EU odzvala na ta izziv? Z načrti za domnevno izboljšane sporazume SFPA, ki vključujejo še strožje okoljske predpise, še več birokratskih zahtev in še večji poudarek na tako imenovani globalni pomorski diplomaciji. Pomislite na primer na pilotne projekte o vključevanju vidika spola v ribištvo v Gambiji. Povsem logično je, da mnoge države dajejo prednost bolj neposrednemu pristopu, ki ga je sprejela Kitajska. Kitajski trgovinski sporazumi se sklenejo hitro, so manj zapleteni in ponujajo višje nadomestilo za vire. Čas je, da EU svoj aroganten režim vrednotnega kolonializma zamenja s poštenimi trgovinskimi sporazumi!”
