“Od začetka nezakonite množične migracije leta 2015 je bilo v EU vloženih okoli 9 milijonov prošenj za azil. Število nezakonitih priseljencev, ki niso bili evidentirani, je verjetno precej višje. Ta val priseljevanja je Evropo izpostavil popolnemu sistemskemu šoku, katerega posledice evropsko prebivalstvo nosi še danes – od močno povečanih varnostnih problemov do preobremenjenih socialnih sistemov.
Vendar pa še vedno ni znakov politične spremembe smeri: učinkovite zaščite zunanjih meja še vedno ni; sistem za vstop in izstop (EES), ki naj bi že leta 2022 beležil vse vstopi in izstopi, še vedno ni v celoti vzpostavljen; in dublinska pravila, po katerih je treba prošnje za azil obravnavati izključno v prvi evropski državi vstopa, se še naprej ignorirajo. Sodelovanje s tretjimi državami, kot sta Turčija ali afriške države, se je izkazalo za neučinkovit večmilijardni fiasko; azilni postopki ostajajo prepočasni in jih dodatno ovira prekomerno ideološka razlaga konvencije o človekovih pravicah s strani evropskih sodišč; in celo ob negativni odločitvi o azilu je dejansko izgnan manj kot eden od petih nezakonitih priseljencev.
Namesto da bi razgrnili rdečo preprogo za nezakonito množično migracijo, je zdaj bolj kot kdaj koli prej potrebna stroga politika ‘No-Way’: to vključuje namerno zmanjšanje privlačnosti iskanja azila tukaj, začasno prekinitev pravice do azila, vzpostavitev odhodnih centrov, začetek obsežne akcije izgona in postavitev fizičnih utrdb na zunanjih mejah. Poleg tega je potrebno znatno povečanje števila uslužbencev in sprememba mandata agencije EU za zaščito meja Frontex, ki trenutno deluje bolj kot sprejemni odbor za nezakonite priseljence, namesto da bi učinkovito varovala zunanje meje. Le s takšnimi ukrepi je mogoče ohraniti identiteto Evrope in trajnostno zagotoviti varnost prebivalstva.”
