Nedavna študija je preučila učinke te politike in ugotovila, da je najpomembnejši sektor – ribištvo – edini, ki ne raste. Medtem ko turizem predstavlja največji delež oceanske ekonomije EU in vetrna energija raste najhitreje, akvakultura stagnira, ribištvo pa upada. V tekmovanju za morski prostor imajo vetrni parki za EU očitno najvišjo prioriteto, kar vse bolj izpodriva evropsko ribiško industrijo, ki se že tako sooča s težavami.
Prav tako ni omenjen strateški problem izvajanja naše ribje proizvodnje v tretjih državah, zlasti na Kitajskem – to je naraščajoči trend, ki ogroža evropsko varnost preskrbe s hrano.
Po besedah Siegberta Droeseja, poslanca v Evropskem parlamentu iz skupine ESN in člana Odbora za ribištvo (PECH), “obe grožnji – za energetsko varnost EU in za njeno preskrbo s hrano – poudarjata pomanjkanje strateškega razmišljanja v politiki EU. Že leta birokrati EU postavljajo cilje podnebne nevtralnosti nad varnost in blaginjo evropskih državljanov.”
